Polotsk je eno najstarejših mest v Belorusiji. Nahaja se blizu meje z Rusijo, v regiji Vitebsk. Ima približno 85.000 prebivalcev. Prva omemba mesta sega v leto 862, ko je bila ustanovljena Pološka kneževina.
Polotsk
V celotnem obdobju svojega obstoja je Polotsk preživel invazijo Vikingov, invazijo križarjev in so ga večkrat zasedle čete različnih osvajalcev. Prvi polotski knez je bil Rogvolod. Po njegovi smrti je kneževini vladal Izyaslav Vladimirovich (988-1001), ustanovitelj družine Izyaslavich. Leta 1307 je mesto postalo del Litovske kneževine. Leta 1563 so čete Ivana Groznega zajele Polotsk. Po 16 letih se je spet vrnil v vojvodstvo Litva. Po propadu Commonwealtha je leta 1792 Polotsk postal del Ruskega cesarstva. Od leta 1991 je mesto Republike Belorusije.
Katedrala svete Sofije je katedrala, zgrajena med letoma 1044 in 1066, na desnem bregu Zahodne Dvine. Gradnja se je začela pod knezom Vseslavom Bryachislavichom (čarovnikom). Leta 1596 je katedrala prešla pod unijate. Po požaru in delnem uničenju je bila leta 1607 katedrala zapuščena. Leta 1618 je unijski nadškof Josaphat Kuntsevich obnovil tempelj. Po tem je večkrat požar doživel in si ponovno opomogel.
Med veliko severno vojno je bila katedrala zaprta in predana skladišču prahu. Leta 1710 je bilo skladišče razneseno in je ostalo v ruševinah do leta 1738. 12 let kasneje je bila na mestu Sofijske katedrale zgrajena bazilika, ki je bila posvečena v čast Sestopu svetega duha. Med domovinsko vojno leta 1812 so Francozi katedralo uporabljali kot hlev. Leta 1839 je katedrala spet prešla pod pravoslavce. Od leta 1911 do 1914 so katedralo prenovili. Med nemško okupacijo je tempelj deloval. Zdaj je tempelj popolnoma obnovljen in vsako nedeljo tukaj prirejajo koncerte orgelske glasbe.
Samostan Spaso-Evfrosinija je leta 1120 ustanovila polotska princesa Predslava, vendar je bolj znana kot Evfrozina Polotska. Bila je vnukinja Vseslava Čarovnika po očetovi strani in vnukinja Vladimirja Monomaha po materini strani. Pri 12 letih se je mala princesa odločila, da bo postala redovnica. Starši so bili proti, napovedovali so ji svetlo prihodnost in donosen zakon. Uporniška hči je pobegnila in prevzela tonzuro v enem od samostanov, nato pa je dobila novega - Evfrozino. Nekaj let kasneje se je z dovoljenjem samega škofa preselila v eno od celic Sofijske katedrale. Tam je prevajala knjige. Od škofa je Efrosinja prejel zemljišče v bližini Polocka in se odločil, da bo tam zgradil samostan. Samostan je preživel tako dobre kot slabe čase. Leta 1579 je samostan postal rezidenca kralja Štefana Batorija, ki je samostan podaril jezuitom. Leta 1656 so ruske čete zavzele Polotsk in po kraljevem ukazu samostan vrnili pravoslavcem. Vendar ne za dolgo. Še nekajkrat je samostan prešel od pravoslavnih k jezuitom in obratno. To je trajalo do leta 1832, nato je končno postal pravoslavni, malo kasneje pa ženski. Leta 1928 so samostan zaprli. Po osvoboditvi Belorusije pred nacisti so se tu spet naselile redovnice. Tam so živeli do leta 1960, do naslednjega zaprtja. Samostan deluje od leta 1990.
V Polocku je veliko čudovitih krajev, ki jih je treba in jih je mogoče videti.
- Kompleks nekdanjega jezuitskega kolegija
- Nekdanja luteranska cerkev
- Obrambni jašek Ivana Groznega
- Borisov kamen
- Spomenik Evfrosiniji Pološki
- Rdeči most - spomenik vojni 1812
- Katedrala Epifanija
- Spomenik polotskemu princu Vseslavu Bryachislavichu in še veliko več.
To je le kratka zgodba o več beloruskih mestih z bogato zgodovino. Veliko je več krajev in mest, ki jih žal nismo imeli dovolj časa za obisk. Želel bi se vračati sem znova in znova. Glej Brest, Minsk, Vitebsk, Mogilev, Gomel, Grodno, Lida. Obiščite Dudutki, Belovezhskaya Pushcha, si oglejte kamnolome za kredo. Upam, da vam bom napisal več o potovanju v te kraje.
Na splošno so od Belorusije ostala le pozitivna čustva. Tu se spominjajo, ljubijo in častijo svojo zgodovino.
